O ŽUPNIJI...

OGLEJTE SI PREDSTAVITEV župnije:       https://youtu.be/PG32KLSL0OI

OPIS KRAJA

Kočevska Reka je osrednje naselje v Goteniški dolini. Leži na nadmorski višini 569 m. Danes ima 300 prebi­valcev. Nekoč je bila Kočevska Reka največje podežel­sko naselje na Kočevskem. Do druge svetovne vojne je bilo več kot dve tretjini prebivalcev kočevskih Nem­cev. Pozimi 1941/42 se je iz Kočevskega nemško pre­bivalstvo izselilo. Kraju daje glavni zaslužek podjetje Snežnik. V letih 1950-1990 je bila Kočevska Reka del varovanega in za javnost zaprtega območja, ki je bilo namenjeno za zaklonišča tedanje politične oblasti. Na območju Kočevske Reke je bilo v tem času uničenih mnogo kulturnih in vsi sakralni objekti: župnijska cer­kev sv. Janeza Krstnika, kapele, znamenja, vse cerkve v vaseh, ki so spadale v župnijo Kočevska Reka. V bližini so bila po vojni tudi kazenska taborišča.

Zgodovina kraja

Zgodovino naše župnije in kraja lahko razdelimo v tri pomembnejša obdobja:

- Prvo obdobje. Kraj se prvič omenja leta 1457. Naselje so ustanovili Slovenci in mu ob naselitvi dali ime Reka. Nemci so mu dali ime Rieg. Pozneje, ko so se priselili nemški kmetje, se je prebivalstvo močno povečalo. Od 14. do prvih desetletij 20. stoletja je bila Kočevska Reka največja vas na Koče­vskem, zato je postala sedež posebnega fevdalne­ga urada Kočevskega gospodstva in pozneje sedež upravno politične občine. Od leta 1480 se omenja cerkev sv. Janeza Krstnika. V 20. letih 19. stoletja je bila Kočevska Reka vas s kakšnimi 100 hišami, ob potoku so bili trije mlini in dve žagi. Kraj je premo­gel sedem gostiln, štiri trgovine, dve pekarni, farno cerkev, žandarmarijo, pošto, hranilnico in od 1924 tudi hotel.

- Drugo obdobje. Čas med letoma 1950-1990, čas zaprtega območja. V tem času je totalitarna oblast zaprla velik del Kočevske. V zaprtem območju je takratna komunistična oblast zase gradila zakloni­šče. Temu cilju je bilo podrejeno življenje v zapr­tem območju.

Tudi Kočevska Reka je postala del te zgodbe. Posestvo Snežnik, ki je skrbelo za gozdove, lovišča in zaslužek redkih domačinov in mnogih priseljencev, je dajalo popoln utrip temu kraju. Večina prebivalcev je bila za­poslena na posestvu in tako služila takratni oblasti. V ta čas sodi tudi podiranje in izbris vseh verskih zna­menj - po nalogu takratne oblasti. Podirali so cerkve, (med prvimi cerkev sv. Janeza Krstnika na Kočevski Reki, in sicer 25. in 26. januarja 1954), pozneje vse podružnice, kapele in nabožna znamenja, onemogoče­na je bila tudi kakršnakoli duhovna oskrba vernih na Kočevski Reki. Če je kdo želel k sveti maši, je moral to početi skrivoma, zunaj zaprtega območja. Duhovniku je bil vstop na zaprto območje prepovedan, celo kot civilna oseba ni smel priti na pogreb.

- Tretje obdobje. Čas po letu 1991. To je čas, ko so odprte zapornice omogočile dostop širši množici in ko je duhovnik ponovno smel obiskati Koče­vsko Reko, ko se je končno smelo govoriti tudi o Bogu, ko se je po 40 letih zopet smela opraviti sveta maša (5. april 1991), ko je župnija zopet začela dihati s polnimi pljuči. To je tudi čas, ko je samo­stojna država Slovenija, kot simbolično oddolžitev za podrte cerkve in kapele, zgradila novo cerkev in župnišče na Kočevski Reki.

Cerkev

Leta 1407 je bila na Kočevski Reki že župnija in domači župnik.
Podrta cerkev je bila zelo bogata s čudovitimi baročni­mi oltarji - delo Frančiška Duldta iz leta 1765. Nasilno je bila podrta 25. in 26. januarja 1954.

Sedanja cerkev svetega Janeza Krstnika stoji na mestu nekdanje cerkve. V anonimnem natečaju je bil izbran projekt arhitekta Janeza Gomboca. Temeljni kamen je blagoslovil nadškof dr. Alojzij Šuštar na rožnovensko nedeljo, 2. oktobra 1994, posvetil pa jo je nadškof dr. Franc Rode 20. junija 1999. Projekt izkazuje obliko, smer in položaj, ki se v veliki meri ravnajo po stari po­rušeni cerkvi.

Zasnovana je kot enoladijska slovesna stavba z navzdol obrnjenimi polkrožnimi okni, kar daje prostoru in arhitekturi poseben čar in razgiba­nost. Prezbiterij je zalomljen in deluje zelo dinamično. Prostoru, ki je obdan z gozdovi in nabit s trpko pol­preteklo dobo, daje strop cerkve z vidnim ostrešjem poseben pečat. Likovno je prostor opremil akademski kipar, domačin, Stane Jarm. O likovnem oblikovanju je sam takole zapisal: »Cerkev na Kočevski Reki sem želel opremiti na tak način, da bi v njej vsak začutil re­snico preteklih časov. Želel sem upodobiti lik Kristusa, ki prihaja nazaj kot zmagovalec, kot pravičen sodnik, ki dobro plačuje in tudi hudo kaznuje. Obenem naj bi bila v likih navzoča človeška tragika, ki jo zame predstavlja križev pot.« V cerkvi so tudi kipi in slike iz po­rušene cerkve, ki nas povezujejo z rodovi, ki so pred tabernakljem, oltarjem in spovednico iskali moč za težko življenje na skopi kočevski zemlji.
Barvna okna, delo slikarja Marka Jermana, sporočajo do­godke povezane s tragiko Slovencev ob koncu druge svetovne vojne in upanjem, ki ga daje Bog po svoji Cerkvi.

ŽUPNIJA

V ohranjeni kroniki beremo, da je župnija Kočevska Reka obstajala že v davnem letu 1407. Prvi župnik je bil Martin Zink - od leta 1407 do 1415. V letih pred drugo svetovno vojno je štela 1.200 duš. Poleg farne je imela še podružne cerkve v Novih Lazih, Štalcerjih, na Moravi, v Kočah, Mlaki, Mokrem potoku in veliko kapel. Zadnji župnik pred drugo svetovno vojno je bil Josef Kraker, med vojno pa Anton Pogorelec. Danes KS šteje približno 800 krajanov. Koliko je kristjanov, je vprašanje.
Po letu 1991 je za župnijo skrbel Ivan Potrebuješ, ki je bil župnik pri Fari, in je tudi vodil zidavo cerkve in župnišča. Pozneje mu je prišel na pomoč Franci Alič, kaplan v Kočevju. Od leta 1998 do 2005 je župnijo vo­dil pater Franc Šetar DJ. Od 1. avgusta 2005 skrbi za župnijo župnik Jože Milčinovič.

Župnija se počasi postavlja na noge. Morda se še čuti, da še nima močnega jedra. Čuti se, kako mnogi ni­majo postavljenih temeljev verske vzgoje in izobrazbe.
Mnogo starejših krajanov ni krščenih. Kar nekaj veroukarjev nima doma nobene podpore in zgleda glede verske vzgoje, obveznosti obiska nedeljske maše, duhovnega praznovanja. Potrebno bo še veliko potrpljenja.

KOČEVARJI

Imenujemo jih tudi kočevski Nemci. Kočevarje sta v dveh valovih, ob koncu prve sredine XIV. stoletja ter v petdesetih in prvi polovici šestdesetih let 14. stoletja v okviru načrtne kolonizacije naselila na Kočevskem Ortenburžana Oton V. in Oton VI. Na tem kočevskem prostoru so se obdržali kot nemški jezikovni in kulturni otok, deloma poseljen tudi s Slovenci, vse do izselitve v zimi 1941/42. Zaradi klimatsko in pedološko težkih razmer za poljedelstvo in kmetijstvo je bila pomembna gospodarska panoga izkoriščanje gozda, kakor tudi suhorobarstvo in krošnjarstvo.

Zaradi težkih razmer so se po letu 1880 množično izseljevali v ZDA. 1857 je bilo na Kočevskem 23.000 prebivalcev, leta 1941 pa 12.500. Po letu 1918 jim novonastala kraljevina SHS ni bila naklo­njena. Vzela jim je mnoge pravice. Zato so po letu 1930 mnogi med njimi postali pristaši nacizma. V decembru 1941 in januarju 1942 jih je nemška oblast izselila na območje ob Savi in Sotli (Brežice, Krško), od koder so prej izselili slovenske družine. Pred odhodom so Koče­varji svoje premoženje odprodali italijanskemu zavodu Emona. Po zlomu nemškega rajha so ostali brez vsega in so morali začeti svoje življenje na novo. Razselili so se v Avstrijo, Nemčijo, Švico in ZDA.